O sebi

Prehojena pot

Kazalo

  • Uvod
  • V iskanju poklica
    • Začetna šahovska rast
    • Kriza
    • Delno vračanje k šahu
    • Ob družini in nerednem študiju, neredno tudi šah
    • Še zadnji izziv fizikalne kemije in prvi mednarodni turnirji
  • Trener pri ljubljanskem šahovskem klubu – ŠK Iskra
    • Dva poskusa uvedbe šaha na Fakulteto za telesno kulturo
    • Inflacija in študij pedagogike
  • Strokovni sodelavec – republiški trener pri Šahovski zvezi Slovenije
    • Začetek
    • Projekt razvoja kakovosti šaha v Sloveniji
    • Nacionalni program razvoja šahovske kulture v Sloveniji
    • Obdobje intenzivnega uvajanja Nacionalnega programa
    • Obdobje po koncu nastopanja na šahovskih tekmovanjih
    • Obdobje uvajanja izbirnega predmeta šah v osnovno šolo
  • Zunanji sodelavec Zavoda RS za šolstvo
    • Seminarji za učitelje izbirnega predmeta šah
    • Seminarji za izobraževalce učiteljev izbirnega predmeta šah
    • Šah v projektu E-šolstvo
  • Upokojenec
  • Aktivno državljanstvo

 

 

Uvod

Rojen sem 19. januarja 1947 v Ljubljani. Mama Milena in oče Ladislav, bivša partizana,  sta po končani vojni bila družbenopolitična delavca na občinski ravni. Mama poklicno, oče pa je bil direktor tovarne v papirni industriji. V spominu ju imam kot dobra starša,  poštena in skromna človeka, ki sta verjela v komunizem.

Začetna šahovska rast

1958 – 1963

Šah me je naučil oče pred začetkom šestega razreda osnovne šole. Na njej smo nato učenci organizirali šahovska tekmovanja. Šahu sem začel posvečati vsak trenutek prostega časa. V sosednji vasi Pirniče  je delovalo šahovsko društvo. Njegov prvak Peter Torkar me je nesebično uvedel v študij strokovne šahovske literature.  Pomladi 1962 sem na članskem prvenstvu Ljubljane osvojil drugo mesto in 1. šahovsko kategorijo. Po nastopu na članskem prvenstvu Slovenije me je tajnik Šahovske zveze Slovenije Aleksander Pasternak, ki je takrat Albina Planinca in mene spodbujal k šahu, povabil v Šahovski klub Novinar iz Ljubljane, ki je bil tedaj eden izmed vodilnih klubov v Jugoslaviji. V takratnem šahovskem domu na Cankarjevi 1/I sva z Albinom Planincem odigravala mnoge proste partije. Na turnirju mladih prvokategornikov januarja 1963 v Mariboru sem skupaj s Petrom Fajfarjem osvojil 2.-3. mesto, izza Vojka Musila, a pred Albinom Planincem in drugimi. Julija sem kot najmlajši udeleženec mladinskega prvenstva Jugoslavije v Dravogradu, na njem delil 1. – 3. mesto z 11,5 točke iz 15 partij.

Kriza

1964 – 1967

Nato je nastopila kriza iskanja poklica in obdobje stagnacije. Želel bi se vpisati v Botvinikovo šahovsko šolo v Moskvi, o kateri so poročali, a za to možnosti ni bilo videti. Vsi so me prepričevali, ali mi dajali tiho vedeti, da šah ne more biti polnovredna poklicna dejavnost.  Enako kot moji vrstniki tudi sam nisem imel šahovskega trenerja ali mentorja, po odhodu Pasternaka iz šaha pa tudi nikogar več, ki bi me spodbujal k šahu. Opustil sem sistematično delo v šahu in v šoli in taval skoraj dve leti, po gimnazijski maturi 1965 pa se odločil, da šah povsem opustim in energijo, ki sem jo prej vlagal vanj, preusmerim v študij fizikalne kemije. Zavedal sem se, da tega ne bom zmogel, če se ne znebim vseh ‘šahovskih skušnjavcev’ iz svojega okolja. Vse moje šahovske partije, zapiski, spominki, so romali v smeti, vso vrednejšo strokovno šahovsko literaturo pa sem naložil v veliko potovalko in jo odnesel Albinu Planincu. Ta me je nesrečno pogledal in vzdihnil “Kaj naj jaz z vsem tem?” Bil je samonikel šahist in za svoje napredovanje ni potreboval dosti knjig. A nato je moje breme vendarle prevzel na svoja pleča. V tem času je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev prenehal delovati tudi najin šahovski klub.

Zdaj sem se lahko nemoteno posvetil študiju. A kaže, da je bila ta nova zagnanost nekako posiljena, saj se je po dobrega pol leta začela krhati. Povod je bila krajša romanca z nekim dekletom, po kateri se je pokazalo, da moja navezanost na študij fizikalne kemije ni tako trdna kot je bila nekdaj na šah. Pri študiju nisem bil preveč uspešen in malo pa malem je v moje življenje začel spet stopati šah. V letih 1966 in 1967 sem postopoma začel nastopati na hitropoteznih turnirjih, nato pa tudi v slovenski ligi za Šahovski klub Ljubljana, ki je pod vodstvom Borisa Kutina poskušalo vsaj malo zapolniti vrzel po razpustitvi Novinarja.

Postopno vračanje k šahu

1968 – 1970

Leta 1968 sem po šestih letih znova nastopil na članskem prvenstvu Slovenije.  Bil sem tretji in se uvrstil na zvezni kvalifikacijski turnir v srbskem Arandjelovcu.  Na njem sem bil dovolj uspešen, da sem nato kot rezerva potoval na člansko prvenstvo Jugoslavije v bosanskem Novem Travniku, a nanj, zaradi napake pri prevozu, zamudil in nastop je padel v vodo. Jeseni 1969 sem se s težavo uspel vpisati v tretji letnik študija fizikalne kemije. V letu 1970 je klubu uspelo pridobiti novega pokrovitelja, novega predsednika in tajnika, mene pa so prepričali, da sem prevzel podpredsedniško mesto kluba, preimenovanega v ŠK Zmaj-Ljubljana. Postal sem tudi predsednik komisije za pionirski šah in kapetan ligaške ekipe. To je bila cena, ki jo je bilo treba plačati, da smo  sploh imeli možnost nastopanja na ekipnih tekmovanjih. Za novi ŠD Zmaj Ljubljana sem nato istega leta in tudi leta 1971 nastopal v finalu jugoslovanskega pokal in v drugi zvezni ligi na Ohridu.  Na drugi šahovnici, za Albinom Planincem. 

Ob družini in nerednem študiju, neredno tudi šah

1971 – 1975

Januarja 1971 sem se poročil s klubsko šahovsko kolegico Marjano, tedaj še absolventko kiparstva, nato profesorico likovne vzgoje na osnovni šoli. In se iz domačih Medvod preselil k njej na ljubljansko Kodeljevo. Istega meseca sem na prvenstvu Ljubljane delil prvo mesto z Albinom Planincem, z 11,5 točkami iz 13 partij in bil končni drugi. Na članskem prvenstvu avgusta sem bi spet za njim drugi in se s tem uvrstil na Vidmarjev memorial. Novembra sem v Novigradu na Hrvaškem prvič nastopil na članskem prvenstvu Jugoslavije. Zaradi družinskih in drugih obveznosti – po odstopu tajnika sem v društvu prevzel tudi njegovo delo – leto in pol nisem nastopal. Junija 1972 se je rodil sin Igor. Odpovedal sem tudi nastop na Vidmarjevem memorialu pomladi 1973. Jeseni istega leta sem že nastopil na članskem prvenstvu Slovenije, novembra pa na zveznem kvalifikacijskem turnirju v Vrsarju na Hrvaškem. Na njem sem osvojil drugo mesto in se s tem uvrstil na državno prvenstvo Jugoslavije 1974, ki je bilo februarja v Poreču. Na njem sem, skupaj z drugimi udeleženci prvenstva, podpisal tako imenovano Poreško resolucijo, ki je bila takrat zelo odmevna – zavzemala se je za večje upoštevanje izidov državnega prvenstva pri določanju olimpijske ekipe – in dobil zaradi tega, na srečo, samo krajši čas prepovedi nastopanja na šahovskih tekmovanjih. A v tistih svinčenih časih bi se lahko izteklo tudi drugače. V časopisu DELO je npr. komentator omenjal tudi možnost doživljenjske diskvalifikacije. Čeprav je že jeseni 1973 klub dobil novega pokrovitelja, po katerem se je preimenoval v Šahovsko društvo ISKRA, ki se je kadrovsko okrepilo, tako da me je lahko razbremenilo nekaterih funkcij, sem se po končani sezoni 1974 odločil, da prekinem z vsemi obveznostmi do njega in skupaj z ženo prestopim v Šahovsko društvo Domžale, ki je tedaj igralo v višjem kakovostnem razredu in mi je lahko nudilo ugodnejše pogoje za šahovski napredek. V letu 1975 sem s svojim novim šahovskim društvom iz Domžal, za katerega sem igral na prvi šahovnici,  osvojil prvo mesto v 2. zvezni ligi zahod, s čimer smo se uvrstili v prvo jugoslovansko ligo. V njej sem naslednje leto igral na tretji šahovnici, za Albinom Planincem in Janezom Barletom.

Še zadnji izziv fizikalne kemije in prvi mednarodni turnirji

1976 – 1980

Spet sem se posvetil opravljanju izpitov in se jeseni 1986 vpisal v četrti letnik. Ključni izpit iz fizikalne kemije in predhodne teoretične vaje sem opravil tako dobro, da mi je akademik Davorin Dolar, kljub razmeroma nizkemu povprečju ocen iz drugih predmetov,  ponudil mesto asistenta, ob pogoju, da se odslej posvetim predvsem študiju. Ob tem je pripomnil, da igranje šaha pomeni najbolj inteligentno zapravljanje časa. A čakal me je moj prvi mednarodni turnir,  januarja 1977 v Mariboru. Na njem se mi je Albin Planinec potožil, da mu zaradi zvišane sedimentacije, ki je zdravniki ne znajo pojasniti,  že nekaj časa popušča zbranost v odločilnih trenutkih. Poleti istega leta sem nastopil še na Vidmarjevem memorialnem turnirju v Ljubljani in v Portorožu. Opravil sem tekoče študijske obveznosti četrtega letnika in se lotil študija naslednjega zanimivega predmeta, strukture atomov in molekul, pri profesorju Dušanu Hadžiju. A tu sem zastal, ker me je vrtalo, da me bodo po opravljenem izpitu čakali praktični laboratorijski predmeti, ki so se nabrali,  saj sem z njimi odlašal, ker me niso veselili. Moj študijski zalet se je ponovno ustavil. Naslednje leto sem odigral svoj drugi mednarodni turnir v Mariboru. Rodil se je drugi sin Aleš. Dosegel sem naziv FIDE mojstra. Leta 1979 sem nastopil na svojem drugem Vidmarjevem memorialnem turnirju, naslednje leto pa na mednarodnem turnirju RIKO v Ribnici in na balkaniadi v bosanskem Sokolcu. Vsa ta leta sem igral na ekipnih tekmovanjih za šahovsko društvo Domžale v zvezni ligi in v Titovem pokalu. FIDE mi je podelil naslov mednarodneg šahovskega mojstra, za uspeh v Vrsarju leta 1973 pa mi je bil naknadno podeljen naziv jugoslovanskega šahovskega mojstra.

Redno zaposleni trener pri ljubljanskem šahovskem klubu Iskra

1981 – julij 1986

Kolebanja in muk glede nedokončanega študija me je rešilo povabilo mojega prejšnjega ljubljanskega kluba Iskra, da se pri njem redno zaposlim kot šahovski trener. Še danes sem neizmerno hvaležen ing. Pavlu Sešku, ki je moral prepričati tudi predsednika kluba, ing. Staneta Preskarja, in ima za to vabilo največ zaslug, ter mojstru Antonu Preinfalku, ki je tudi dal soglasje, čeprav je bil najbrž bolj skeptičen, saj je šlo za prvi primer redne zaposlitve šahovskega trenerja pri kakem šahovskem klubu v Sloveniji. A potem mi je ves čas stal ob strani kot strokovni mentor in kot tajnik kluba, ki je moral urejati administracijo in deliti skrbi tudi za mojo zaposlitev. Vabilo sem brez obotavljanja sprejel saj so bile s tem uresničene moje nekdanje sanje, da postane šah moj polnovreden poklic, takšen, ki ne bo pomenil neprestanih selitev iz turnirja na turnir, ampak razen nastopanja na turnirjih tudi analiziranje, raziskovanje, pisanje in predvsem poučevanje.

Pripravil sem dolgoročni program, na osnovi katerega sem bil sprejet, in nato z novim letom 1981 začel z rednim delom trenerja pri ŠK Iskra Ljubljana. Pisanje podrobnejših programov, učnih načrtov in izvajanje triletne srednje šahovske šole za obetavne šahiste, predavanja, testi in učna razigravanja za člane ligaške ekipe ter individualno trenersko delo z njimi. Z ekipo smo nastopali na pokalnem tekmovanju in v drugi zvezni ligi. Igral sem na drugi šahovnici, za Brunom Parmo, zaradi njegove odsotnosti pa pogosto tudi na prvi. Po sedmih letih sem znova nastopil na članskem prvenstvu Slovenije in na njem z Janezom Barletom delil prvo mesto ter bil končni drugi. Se na zveznem kvalifikacijskem turnirju v bosanskem Tešnju uvrstil na prvenstvo Jugoslavije v Borovu ter kot edini Slovenec na njem, nastopil s povprečnim uspehom na njem in na prvem Pirčevem memorialnem turnirju v Ljubljani. Igral za štiričlansko reprezentanco Jugoslavije na Srednjeevropskem pokalu v Luxemburgu in z njo osvojil zlato medaljo. Leta 1982 sta bila moj tekmovalni program in izvedba podobna kot v prejšnjem letu. Na prvenstvu v Kranju sem prvič postal prvak Slovenije. Na zveznem kvalifikacijskem turnirju v črnogorskem Tivtu sem postal in žal tudi samo ostal prva rezerva za prvenstvo Jugoslavije.  V nastopih za reprezentanco Jugoslavije na srednjeevropskem pokalu sem tudi tokrat ostal neporažen,  delili smo prvo mesto in na koncu osvojilili srebrno medaljo, izza Francije.  Na mednarodnem turnirju v Timisoaru, Romunija, je bil moj izid le povrečen.

Poskus uvedbe šaha na Fakulteto za telesno kulturo

1982 in 1985

Leta 1981 sem pri Šahovski zvezi Slovenije prevzel predsedništvo komisije za kakovostni šah.  Že kmalu mi je postalo jasno, da se družbeni položaj šaha ne bo utrdil, njegov strokovni in pedagoški razvoj pa bo oviran, če temelji ne bodo razvijani na univerzi. Ker je na Fakulteti za telesno kulturo obstajal višješolski trenerski študij za različne športne panoge, sem pripravil predlog in predmetnik šahovske smeri. Dekan, prof. Rajko Šugman in prodekan, sta naju je z mojstrom Antonom Preinfalkom, predsednikom Centra za napredek šaha pri Šahovski zvezi Slovenije, sprejela in nama povedala, da se dosedanji višješolski trenerski program ukinja, da pa bi bil možen razvoj podiplomske šahovske smeri. Meni osebno je predlagal študij na Fakulteti za telesno kulturo, nakar bi imel več možnosti tudi za šah. Meni se je zdelo, da bi me ta študij, če na njem ne obstaja šahovska smer, od šaha preveč oddaljil. Pri tem je tudi ostalo.

Leta 1985 sem za Šahovsko društvo Kodeljevo, katerega predsednica je bila moja žena, pripravil predlog Fakulteti za šport za uvedbo izbirnega predmeta šah za mentorje šahovske interesne dejavnostri v osnovni šoli. Vključno s programom. Pobudnik predloga je bil član društva Boris Bregant. Kasnejši pogovori Fakultete s Šahovsko zvezo glede tega niso prinesli rezultatov.

Inflacija in študij pedagogike

1982 – 1989

Po diktatorjevi smrti je Jugoslavija morala začeti odplačevati dolgove. Ker samoupravno gospodarstvo tega ni bilo sposobno, se je začela inflacija, ki je nato vsa osemdeseta leta strahovito naraščala. Ob zaposlitvi sem se z društvom dogovoril za plačo na ravni osnovnošolskega učitelja, a učiteljske plače so vsaj približno sledile inflaciji, moja pa ne, ker je inflacija oklestila tudi klubske prihodke. Ker so bili obeti slabi, sem moral znova začeti razmišljati o svoji izobrazbi. Kljub slabim obetom poklica nisem hotel zapustiti, sem se pa želel bolje izobraziti zanj. Naziv mednarodnega mojstra je v ta namen zadoščal, zato se mi je zdelo škoda časa, ki bi ga moral vložiti v trening, da postanem velemojster. Za moj namen se mi je zdel najprimernejši kombinirani študij pedagogike kot smer A in psihologije kot smer B na Filozofski fakulteti, ki bi ga lahko odlično povezal s šahom. A na mojo žalost se je izkazalo, da je ta študijska kombinacija ukinjena, zato sem leta 1983 vpisal pedagogiko pod A, pod B pa sociologijo.  Sociologija  sicer ni bila to, kar sem želel, a  če obstoji sociologija športa, je mogoče preučevati tudi sociologijo šaha.

Leta 1983 sem na prvenstvu v Mariboru vnovič postal prvak Slovenije, uspešno igral v zvezni ligi za klub in solidno na mednarodnem turnirju, ki ga je organiziral moj klub. Učne programe za srednjo šahovsko šolo in trenerske programe za ligaško ekipo sem imel pripravljene in jeseni sem se ob redni trenerski zaposlitvi lahko spoprijel tudi s študijem na Filozofski fakulteti.

Leta 1984 sem uspešno opravil prvi letnik in vse delovne ter tekmovalne obveznosti v okviru svoje zaposlitve. Zaradi inflacije je moja plača padla pod mejo, ki je bila tedaj z zakonom zajamčena. Ob opravljanju delovnih obveznosti sem se povsem posvetil študiju, a junija 1985, ob pripravi na izpit, so mi odpovedale oči. Zaradi bolečin v očeh, ki mi jih je povzročal vsak poskus branja, sem se polagoma lahko začel vračati k delu šele oktobra. Tedaj sem se tudi vrnil na delo, a moje zmogljivosti glede branja drobnega tiska in branja pri umetni razsvetljavi so bile trajno zmanjšane. Zato si rednega študija nisem upal nadaljevati, sem pa v naslednjih letih opravil vse izpite iz psihologije in tistih pedagoških predmetov, za katere sem menil, da bi mi lahko koristili pri mojem delu. Z razmeroma visokim povprečjem ocen ().

Strokovni sodelavec – republiški trener pri Šahovski zvezi Slovenije

avgust 1986 – december 2010

Albin Planinec, od leta 1978 redno zaposleni republiški trener pri Šahovski zvezi Slovenije, od začetka leta 1986 ni več hotel prevzemati plače, ker je – zahteven kot je do sebe bil – trdil da je ne zasluži. Zaradi slabšega zdravja tudi njegovi turnirski uspehi niso bili več primerljivi z nekdanjimi. Invalidsko se je upokojil, sam pa sem bil izbran za novega strokovnega sodelavca – republiškega trenerja, kar sem nato ostal vse do Silvestra 2010. Upravni odbor zveze in Telesnokulturna skupnost Slovenije sta potrdila dolgoročni program, ki sem ga pripravil. Moje novo delovno mesto – ki ga je prej zasedal Planinec –  je bilo  financirano iz javnih sredstev. A samo eno leto. Telesnokulturna skupnost je konec leta 1987 Šahovski zvezi Slovenije ukinila financiranje republiškega trenerja. Odtlej, pa vse do upokojitve sem plačo prejemal izključno iz sponzorskih sredstev Šahovske zveze Slovenije. Do leta 1991 je bila majhna, a višja od zajamčene, in za družinski proračun, h kateremu je sicer levji delež vedno prispevala žena, velika pridobitev. Z velikim elanom, ki me ni zapustil vse do upokojitve, sem se vrgel na delo. Velike zasluge za to je imel predsednik Zveze, moj predstojnik, Milan Kneževič, ki mi je ves ta čas pustil praktično proste roke pri načrtovanju in izvedbi delovnih programov, v skladu z Nacionalnim programom razvoja šahovske kulture in drugimi dokumenti, ki sem jih pripravil in jih je Zveza sprejela.  Brez prekinitve sem nadaljeval z vodenjem triletne srednje šahovske šole v Ljubljani in začel s poskusnim delovanjem triletne višje šahovske šole, pod delovnima naslovoma RTK – razigravanja, komentiranja, testiranja in AOS – analiza otvoritvenih sistemov.   Že pred tem, januarja 1986, sem pripravil model letnega individualnega programa spopolnjevanja (takoimenovani LIPS) obetavnih šahistov in nato od leta 1987 do 2010 nepretrgoma spremljal izvajanje teh programov za najobetavnejše slovenske šahiste. Novembra 1986 sem dovolj okreval, da sem po poldrugem letu premora lahko spet nastopil na šahovskem tekmovanju – za svoj klub na prvi šahovnici v prvi slovenski ligi na Bledu.

Projekt razvoja kakovosti šaha v Sloveniji

1987 – 1989:

Leta 1987 sem na prvi šahovnici nastopil za svoj klub v zveznem finalu pokalnega tekmovanja v Pulju in v prvi slovenski ligi v Slovenj Gradcu. Igral sem na članskem prvenstvu Slovenije v Žalcu in po devetih letih spet na Vidmarjevem memorialnem turnirju. Na obeh nekoliko slabše kot sem bil navajen.

Podobno leta 1988 na zveznem finalu, spet v Pulju, in v slovenski ligi, ki je bila v Postojni in v kateri smo tokrat osvojili prvo mesto. Na prvenstvu Slovenije sem z Aljošo Grosarjem delil prvo mesto in bil končni drugi. V okviru trenerskega dela z njim sva pred tem odigrala tudi dvoboj štirih partij. Igral solidno na mednarodnem turnirju svojega kluba, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.

Leta 1989 sem za svoj šahovski klub na prvi šahovnici nastopil na pokalnem tekmovanju – republiško finale v Ankaranu in v medrepubliški ligi, Verudela – Pulj.

Novembra 1987 je bil na skupni seji Komisije za kakovostni šah z vodstvom zveze, predstavniki regij in klubov zvezne ter 1. slovenske lige, sprejet moj predlog strokovnega pristopa k delu v mladinskih šahovskih šolah. Na podlagi tega in potrditve s strani Zveze, sem nato od maja 1989 pripravljal Projekt razvoja kakovosti šaha v Sloveniji, pod okriljem Komisije za kakovostni šah, ki ji je tedaj predsedoval Franci Gazvoda. Sprejet je bil 17. junija 1989 na 18. konferenci Šahovske zveze Slovenije v ??. 

Moj klub se je preimenoval in na občnem zboru 2. julija 1989 znova prevzel prvotno ime iz leta 1912: Ljubljanski šahovski klub. V juliju/avgustu sem spremljal slovenskega mladinskega prvaka, sina Igorja, in prvakinjo, Narciso Mihevc, na mladinskem prvenstvu Jugoslavije v Kladovu, Srbija.

Nacionalni program razvoja šahovske kulture v Sloveniji in sistemski status šaha

1990-1991

Januarja 1990 sem na lastno pobudo začel pripravljati teze za Nacionalni program razvoja šahovske kulture, ki jih vodstvo Zveze nato potrdilo. Podlaga zanje so bili tudi izidi obsežno ankete, ki sem jo izpeljal med vsemi slovenskimi temeljnimi šahovskimi organizacijami (beri: šahovskimi društvi in klubi) in pomembnejšimi šahovskimi delavci, glede tega kako izvajati sprejeti Projekt razvoja kakovosti. V prvi polovici leta sem pripravljal tudi program medrepubliškega šahovskega tabora Sutjeska, za katerega me je zadolžil predsednik, na podlagi dogovora z Zvezo prijateljev mladine Slovenije, ki je bila predlagatelj – na podlagi razpisa, ki je prišel iz Beograda. Zelo nerad sem se v tem času pripravljal na samo izvedbo tabora, do katere pa nato ni prišlo, tudi ali predvsem zaradi ponovitve mojih zdravstvenih težav z očmi, ki so se vlekle od 19. maja do konca avgusta. V maju sem dokončal izpeljavo svojega zadnjega, tretjega triletnega učnega kroga Ljubljanske triletne srednje šahovske šole. V skladu s sprejetim projektom sem jeseni začel z izvajanjem prvega letnika triletne republiške višje šahovske šole in z izvajanjem seminarjev za učitelje republiške mreže regijskih srednjih šahovskih šol, pedagoškimi hospitacijami v teh šolah ter polletnimi rednimi evalvacijami njihovega delovanja. V juliju/avgustu sem spremljal slovenskega mladinskega prvaka in prvakinjo na na mladinsko prvenstvo Jugoslavije na Palah nad Sarajevom.

Septembra 1990 sem nastopil v medrepubliški ligi na prvi šahovnici za Šahovsko društvu Ptuj, kateremu me je za nastop na zveznem tekmovanju, v skladu s tedanjim pravilnikom,  posodilo moje matično društvo. Novembra sem osvojil tretje mesto na republiškem članskem prvenstvu, Ptuj, ki je še zadnjič potekalo v okviru Jugoslavije. Prvak je postal moj sin Igor, mesto z njim pa je delil Leon Gostiša.

Leto 1991 je bilo ob izpeljavi vsakoletnega programa posvečeno predvsem pripravi dokumenta: “Nacionalni programi razvoja šahovske kulture in sistemski status šaha”, ki je bil nato 2. decembra 1991 sprejet na 1. Konferenci Šahovske zveze Slovenije na Vrhniki. Dve poglavji v njem sta napisala sodelavca: mednarodni program Boris Kutin, tekmovalni Vojin Perović. Strokovno recenzijo poglavij iz vzgoje, izobraževanja in treniranja, ki so načrtovala večstopenjski vzgojno-izobraževalno-trenerski sistem vzgoje obetavnih šahistov – VITOŠ,  je opravil mag. Mladen Tancer starejši. Zaradi slabih razvojnih pogojev šaha v športnem prostoru je bil glede sistemskega statusa predviden izstop Šahovske zveze Slovenije  iz Športne zveze Slovenije in urejanje razvojnih pogojev šahovske kulture neposredno z Ministrstvom za šport. Program sem pripravil že s pomočjo računalniške tehnologije, na katero sem prešel junija istega leta. Zaradi teh obveznosti sem moral tudi izpustiti nastop na prvem članskem prvenstvu Slovenije, ki je bilo izvedeno septembra v Ljubljani.

Nastopanje na tekmovanjih leta 1991 – 30 turnirskih partij:  marca na republiškem pokalnem finalu za Ljubljanski šahovski klub, v maju sem še nastopil na mednarodnem turnirju na Ptuju, s povprečnim uspehom, in v finalu jugoslovanskega pokala v Pulju, za Ljubljanski šahovski klub, na drugi šahovnici za Enverjem Bukićem. Enako novembra na prvem državnem ekipnem prvenstvu v Radovljici, kjer smo postali prvi državni prvaki.  Decembra nastopil za reprezentanco Slovenije na meddržavnem dvoboju proti Hrvaški.

Obdobje intenzivnega uvajanja Nacionalnega programa

1992 – 1995

Zlasti leto 1992, pa tudi naslednja leta, so bila pretežno posvečena pripravi učnih gradiv in izvajanju večstopenjskega vzgojno-izobraževalno-trenerskega sistema ter pripravi strokovnih podlag ter dokumentov, potrebnih 

  • za urejanje odnosov in pravil na različnih strokovnih področjih neposredno z Ministrstvom za šport in njegovimi strokovnimi službami;
  • za urejanje pravil priprav in nastopov državnih reprezentanc, ki jih je prineslo sprejetje Šahovske zveze Slovenije v svetovno šahovsko zvezo – FIDE.

Zaradi obsežnosti in zahtevnosti teh nalog sem v začetku 1992 precej nerad prevzel tudi zadolžitev selektorja državne mladinske reprezentance, ki sem jo nato opravljal vse do leta 2003.

Nastopanje na tekmovanjih:

  • 1992 – 59 turnirskih partij: Marca sem solidno nastopil na odprtem mednarodnem turnirju na Bledu (6 točk iz 9 partij), prav tako aprila pa za Ljubljanski šahovski klub na tretji šahovnici (3,5 iz 5), za Enverjem Bukićem in Draženom Sermekom, v finalu pokala predsedstva Republike Slovenije, ki je po razpadu Jugoslavije nadomestil nekdanji Titov pokal. Nato odpovedal nastop na iznenada razpisanih kvalifikacijah za nastop na šahovski olimpijadi Manila, Filipini. Julija sem nastopil na mednarodnem turnirju Ljubljanskega šahovskega kluba in bil, prvič in zadnjič v svoji karieri – zadnji (2,5 točki iz 11 partij). V avgustu sem nastopil na Euwejevem spominskem turnirju v nizozemskem Sas van Gentu (4,5 točk iz 9 partij), in bil tam tudi sekundant sinu Igorju na Evropskem mladinskem prvenstvu. Septembra sem nastopil na državnem članskem prvenstvu v Postojni in bil 5.-6 med 16 udeleženci (9,5 točk iz 15 partij). Novembra sem nastopil (5 točk iz 7 partij) na ekipnem državnem prvenstvu v Mariboru za Ljubljanski šahovski klub na 4. šahovnici (za Faragom, Bukićem in Sermekom). Postali smo prvaki. Konec novembra že moj drugi letošnji katastrofalni nastop (0,5 točke iz 4 partij), tokrat za državno reprezentanco Slovenije na evropskem prvenstvu v Debrecenu na Madžarskem.
  • 1993 – 42 turnirskih partij: Septembra na 3. državnem ekipnem prvenstvu v Postojni na 4. šahovnici za Ljubljanski šahovski klub osvojil 5,5 točk iz 7 partij. Tik za tem na Pokalu evropskih klubskih prvakov osvojil 1 točko iz dveh partij, nato neuspešno nastopil še na državnem prvenstvu v Radovljici, kjer osvojil 5,5 točk iz 13. Novembra na mednarodnem turnirju na Ptuju osvojil 5 točk iz 10.
  • 1994 – 47 turnirskih partij: aprila nastop na odprtem mednarodnem turnirju na Bledu, prvo mesto na kvalifikacijah za državno prvenstvo v Radovljici, nastop na mednarodnem turnirju Ljubljana in na državnem ekipnem prvenstvu v Škofji Loki.
  • 1995 – 16 turnirskih partij: Marca/aprila nastop na odprtem mednarodnem turnirju na Bledu in septembra za Ljubljanski šahovski klub na državnem ekipnem prvenstvu v Škofji Loki.

Aktivno državljanstvo

Vzgojen sem bil v duhu povojnih revolucionarnih časov. Glede odnosa do režima, to je, do komunizma, nastopi pri meni preobrat leta 1985, ko sem v Novi reviji, ki jo je prejemal moj brat,  prebral Pučnikove spomine. Leta 1988 sem se  včlanil v Odbor za zaščito človekovih pravic. Leta 1990 sem se v veri, da se včlanjujem v Slovensko demokratsko zvezo (SDZ),  dejansko včlanil v Socialdemokratsko slovensko stranko (SDSS). A glavni namen, da se vključim v stranko slovenske pomladi, je bil dosežen. Leta 1996 sem se iz stranke izpisal, ker sem zaradi bolezni oči moral drastično omejiti vse svoje dejavnosti razen najnujnejših. Tudi tekmovalnemu šahu sem se za vselej moral odreči. Do leta 2013 je bilo moje aktivno državljanstvo posvečeno predvsem šahovskemu področju. Dokončno me je prebudil šele montirani politični proces proti prvaku politične opozicije Janezu Janši. Dan po njegovi obsodbi na prvostopenjskem sodišču v zadevi Patria, 6. junija 2013, sem se včlanil v Slovensko demokratsko stranko (SDS). Potem, ko je 20. junija 2014 moral v zapor,  sem se do konca leta nekajkrat tedensko udeleževal protestnih shodov Odbora 2014 pred vrhovnim sodiščem. Udeleževal sem se jih vse do konca leta 2017, ko so zamrli. Moja glavna aktivnost v prizadevanjih za demokratizacijo Slovenije poteka od leta 2013 prek mojega tviter računa @47citizen, od leta 2019 dalje pa tudi prek Facebooka.